Deklica Rosa in divji mož Pipan, ročna dela

Natečaj: Če bi danes Pipan še živel … Pustimo našo vodo čisto!

 

DEKLICA ROSA IN DIVJI  MOŽ PIPAN    

                             

 Dolga leta nazaj je živel divji mož Pipan, ki je strašil otroke. Jemal je poredne otroke, ki se niso hoteli umivati.  

»Vam že pokažem poredni otroci!«  

»Aaaaaa!« 

Živel je v Zajčji jami, skozi katero je tekel potoček. Rad je imel pridne otroke in čisto naravo. Okoli svoje jame je imel vse vrste rastlin – od trobentic do leske in še več. Omenili smo čisto naravo. Dan za dnem je hodil po gozdovih in čistil vso umazanijo za ljudmi. 

»Joj! Že spet ti ljudje! Ne morejo en dan brez smetenja! Oh!«. Po cele dneve je garal in garal. Sploh ni želel nikamor drugam, dokler niso bili gozdovi brez ene same smeti. Ko je bil gozd spet čist, se je zleknil na ležalnik iz alg in si rekel: »Ah, kako lepo je, ko je gozd čist.« Tako je živel vrsto let. 

Nekega dne pa se je Pipan razjezil nad ljudmi, ki so pred njegovim domom poteptali vse rastline, za katere se je trudil več let, da so se privadile na to zemljo in se lepo razcvetele. Poleg poteptanih rastlin je opazil okoli svoje jame celo smetišče, zato je tako zatulil, da so ga slišali prav do Svetega Primoža.  Ustvaril je vihar, ki je podiral čisto vse – od najmanjših mravljišč, do najvišjih stavb v njegovi okolici.  Vode so ustvarjale največje in najmočnejše vrtince, kar jih je moč videti na svetu.  

Takoj zatem je prišla huda nevihta. Lilo je kot iz desetih škafov. Pipan je v sebi začutil ogenj, poln jeze in razočaranja nad ljudmi: »Mislil sem, da bom lahko shajal z ljudmi, a sem se motil. Nisem vedel, da so tako nemarni.«  

Preden je Pipan opazil ta nered, pa so se v vas vrnili trije otroci. Jez, Stela in Žak. Tu je bil glavni Jez, ki je še najboljše znal delati z ljudmi. Bil je višje postave in temnolas deček, ki je imel bogato družino in tudi v šolo je hodil. Stela pa je bila prava vohunka. Bila je suhljata in nižje postave. Bila je vedno pripravljena za akcijo ali kaj podobnega. Žak je bil najbolj nežen, vendar zaletav deček. Zanimal pa ga je le njegov želodec. 

»Ha! To pa je bilo zabavno,« je rekel Jez in se ponovno nemarno zarežal.  

»Ali res misliš, da je bilo prav, ko smo teptali rastline in metali smeti okoli jame?« je negotovo vprašal Žak.  

»Pa še vedno ne razumeš Žak? To je naša dolžnost,« je Žaku razložila Stela. 

 »Ej, Jez, kaj gremo počet? Dolgčas mi je,« reče Stela. »A gremo nadlegovat Roso? Takoj se zjoka. To je zabavno!«  

Rosa je mirna in nežna deklica. Bila je podobna Steli. Deklica nižje postave, svetlolasa in imela je večje, modrozelene oči, kot dva tolmuna, za katere se je zdelo, da so posute z bleščicami. Zelo se je zavzemala za naravo in preostale živali. Predvsem pa ji je mar za vodo. Rada hodi na sprehode v gozd. Ker pa je bil onesnažen, je tudi sama pobrala kakšno smet. »O, živijo Rosa,« jo pozdravi Stela. »O, ne ne že spet,« si misli Rosa in poskusi iti mimo, a ji je Jez prekrižal pot. 

Ker pa je bila tega že vajena, jim je ušla pod nogami in stekla domov. A med potjo jo je ujela huda nevihta. Čez eno uro so se ona in njena družina našli. Dali so ji pismo, naslovljeno nanjo. Odprla ga je in v njem je pisalo: 

Dragi otrok! 

Prosim pridi do mene, kajti drugače, bom ustvaril sneg, da se stanje 

poslabša in si boš premislila. Takoj jutri ob zori pridi do Zajčje jame, kjer te bom pričakal. 

NE ZAMUJAJ!!! 

Predlagam, da prideš, da se ne razjezim in poleg snega ustvarim še točo! 

                                                                                             Divji mož Pipan 

»Ojoj, s tem gospodom pa očitno res ni šale,« si misli Rosa. »Adijo. Grem do jame,« reče Rosa in se odpravi.  

Na srečo tja pride ravno ob pravem času. Videla je razjarjenega Pipana, ki je sedel na klopci in jezno govoril sam s sabo. A ko je zagledal deklico, so se mu oči, polne veselja, prijazno zasvetile.  

»Le vstopi, draga deklica, le vstopi,« je Roso povabil v jamo. »Ali ti lahko ponudim piškote iz alg? Dvomim, da si jih že poskusila.«  

»Jak, sliši se ogabno!« je razmišljala Rosa in brez premisleka rekla: »Sliši se dobro. Z veseljem bi probala vaše piškote.«  

»Super!« reče Pipan in v dveh sekundah je prinesel poln pladenj piškotov.  

Rosa je vzela najmanjšega in ga odgriznila. »Uau! Odlični piškoti! Mm.«  

»Lepo, da so ti všeč. Zdaj pa k stvari,« resno reče Pipan. »V tem potočku so skrite štiri skrinje. Če njihove vsebine spraviš v pravilni vrstni red, boš našla v peti skrinji manjšo skrinjico, ki je TI nikoli in nikdar ne smeš odpreti.  Prinesi jo meni, da jo odprem. Odpeljal te bom do rova, v katerem boš našla te skrinje.«  

Tako se je njena dogodivščina začela. Hodila in hodila je po rovu, ko kar na lepem zasliši nekoga plavati. Obrne se in… »Ojoj! Ribe, ki jedo meso!« Tekla je in tekla, a na enem mestu je padla. Ko se je pobrala, jih je imela pol metra za sabo. Komaj je še zdržala to razdaljo. Zagledala je vrata! Takoj, ko je šla skoznje, jih je še zadnji hip zaprla. Vrata je zapahnila in stekla dalje po potočnem rovu. Tekla je še deset minut, preden je začela hoditi. Ko je gledala nazaj, se je  kar naenkrat spotaknila.  

»Kaj pa je ta visok kamen tu?« se vpraša Rosa in dvigne kamen. »O, saj to je ena izmed skrinj! Pa s pepelom je posuta. Le kaj se skriva notri?«  

Odprla je skrinjo in v njej je bila kamnita plošča, v njej pa vklesana beseda:  ČISTE . Rosi nič ni bilo jasno, a je ploščo vseeno vzela s seboj. Pot jo je vodila na kopno, kjer se je na soncu malo segrela. Morala je prečkati most, pod katerim se je delal vrtinec. 

Poskusila ga je čim hitreje prečkati, a je bil vrtinec že tako močan, da jo je z mostom vred posrkalo. Prišla je še v en vodni rov. Imela je občutek, da si je malo poškodovala gleženj. A kmalu je gleženj ni več tako močno bolel in je spet lahko nadaljevala pot. Začutila je, kako voda valovi in se dviguje, saj jo je prej imela do gležnjev, zdaj pa že do kolen. Obrnila se je. »Aaaaaa! Ogromen val!«  

Rosa je pričela teči kot še nikoli prej. Tekla je in tekla, ko je ob steni rova zagledala veliko leseno desko, na kateri je bila še nekakšna posoda, ki jo je Rosa prej spregledala. Zgrabila je desko, se pognala in skočila nanjo. Medtem je z rokami zraven še veslala, zato je imela dovolj hitrosti, da je ubežala ogromnemu valu. Voda se je še dvigovala, a se je kmalu umirila. Rosa je malo pogledala po deski in zagledala porjavelo skrinjo, ki je skoraj ni prepoznala. Odprla jo je in v njej je našla še eno kamnito ploščo. Na tej je pisalo OHRANIMO. 

Spet ni razumela napisa, a ploščo je vzela s seboj. Čez nekaj časa se je prikazal konec rova. Prišla je na prečudovito, cvetočo jaso. Na njej je uživala kar nekaj časa, dokler ji ni poti prekrižala vodna tromba. Ta je deklico  posrkala vase in jo dvignila visoko v zrak.  

»Kaj?! Še ena vodna katastrofa. Hitro se moram nekako rešiti. O ne! Prepozna sem. Aaaaaaa!«  

Rosa je zaprla oči in se močno prijela za desko. Kar naenkrat pa se je znašla izven vodne trombe in padla v vodo. Tokrat je pod vodo zagledala ogromen ventilator. Malo se ga je dotaknila in ventilator se je  sprožil in Rosa mu ni mogla ubežati. Potisnil jo je h kamniti steni. Obležala je na dnu reke.  

Ko se je prebudila, je ugotovila, da na nečem sedi. Prijela je kamen, na katerem je sedela v vodi in z njim odplavala na površje. Nekaj časa ga je obračala in si ga ogledovala, ko ji prst malo zdrsne in začuti razpoko. Poišče palico in jo zarije v razpoko, jo potisne navzdol in kamen se odpre. V tem kamnu pa najde še eno kamnito  ploščo, na kateri piše VODE. To tudi vzame in nekaj se ji posveti.  

»Hm… Verjetno moram s teh besed nekaj sestaviti. Zanimivo.« Nekaj časa razmišlja in hodi sem ter tja. Sploh ne ve, kam hodi. Hodi in hodi in hodi … ter skoraj pade, ker se tla začno močno tresti.  

»POOTTTRRREEES! Ssplohh nne mmorreem norrmallno ggovoritti,« je komaj izustila Rosa. Tekla je, da bi se umaknila podirajočim se drevesom. Na srečo je zagledala manjšo garažno hišico in se skrila vanjo. Ko se je potres končal, je pogledala ven in otrpnila. Manj kot ena četrtina dreves je še stala, ostala pa so podrta ležala na tleh. Vrnila se je v garažo in odkrila  palico, zabito v steno. Naslonila se je nanjo in kar naenkrat se je palica premaknila, pod deklico je nastala luknja in kajpak je Rosa padla vanjo. Dolgo se je spuščala navzdol po toboganu. 

»Juhu! Kako zabaven spust! O, oster ovinek. Hu. Ni me vrglo.«  

Na koncu je padla na veliko rdečo blazino. »Av, kako je mogoče, da je blazina tako zelo trda?! No, pa še tokrat poglejmo, ali je v bližini slučajno kak predmet.«  

Ven je potegnila zelo staro in oguljeno vrečko ter se vprašala, kaj je v njej. Poskusila jo je odpreti. »Ah! Zakaj je tako težko odpreti eno vrečko?!« Ni mogla. Vzela jo je s sabo, med hojo pa si je malo ogledovala jamo, v katero je prišla. Našla je manjši nožek in z njim odprla vrečko. »O, še zadnja skrinja! Gotovo je notri kaj boljšega, kakor tiste kamnite plošče.« A se je zmotila. Ko jo je odprla, je bila notri še ena kamnita plošča. Na tej pa je pisalo NAŠE. Poleg plošče pa je bil listek, na katerem je pisalo: 

Rosa, pojdi po skrivnem rovu  

in poišči sobo. V steno položi kamnite plošče v pravilnem vrstnem redu in mi prinesi skrinjo, ki se bo prikazala pred tabo. 

Pipan  

»Skrivni predor. Hm… Kje naj ga najdem?« se je vprašala Rosa in začela premikati stvari. Potegnila je ven tudi vse zaprašene knjige v bližnji omari. Med njimi pa je našla tudi knjigo z naslovom Moj dom in skriti rov. Začela jo je listati in našla poglavje Skriti rov pod toboganom. Začela je brati in ugotovila: »A, torej če trikrat najprej obrnem tole ročico v desno in dam potem tale kamen v tole odprtino ter zavrtim uro,  da kaže 12.00 in pritisnem ta gumb, bom padla po skritem rovu naravnost v glavno dvorano.«  

Medtem pa je v svoji jami Pipan v rokah držal glavni ključ in vzdihoval »Upam, da bo vsaj Rosi uspelo najti peto in zadnjo skrinjo.«  

Namesto Stele in skrinje je zunaj slišal otroke, ki so se igrali. Pokukal je malo iz votline, da bi slišal, kaj govorijo. Ti otroci pa so bili Jez, Stela in Žak. S seboj so nosili smetnjake in jih metali naokrog. Pipan tega seveda ni prenašal in jih na hitro  zgrabil. Odnesel jih je s seboj, kjer so morali čistiti, dokler ni bilo pred njegovo jamo vse čisto.  

Ko so to opravili, je Stela začela jokati. »Zakaj ste tako nesramni do nas? Kaj smo vam sploh storili?«  

»Ne jokaj, vsak dan sem za vami čistil nesnago. Jaz bi se lahko jokal. Zdaj pa pojdite in se nikoli več ne prikažite pred mojo jamo!« jim je rekel Pipan in otroci so ga ubogali.  

Rosa pa je takrat ravno prišla v glavno dvorano in plošče  odložila na tla. Imela je besede ČISTE, OHRANIMO, VODE in NAŠE. »Hm… verjetno lahko ugotovim pravi vrstni red po oblikah plošč. Prva bo verjetno OHRANIMO, potem ČISTE, nato NAŠE, a nekaj je narobe. Verjetno je OHRANIMO NAŠE ČISTE VODE. Morda?  

» Ah, tudi to ni prav. Kaj pa OHRANIMO NAŠE VODE ČISTE? Ja, to je to. A, tukaj  moram nasloniti plošče. « Nato pa se je zgodilo nekaj čudovitega. Pred sabo je zagledala nežno, a lepo svetlobo, v kateri je videla svojo družino, med  sprehodom po najlepšem gozdu s slapovi, jezerci in manjšimi kamnolomi, kjer je videla krasne vzorce barv zaradi različnih kamnin. »Joj, kako rada bi bila tam.  O, kaj je pa to?« Ko pobegne iz svojih prelepih misli in zagleda skrinjico, jo prime. Takrat jo osvetli sončni žarek, privihra nežen veter in jo počasi dvigne  iz jame na površje in počasi nad vse rove in reke, ki jih je mogla prečkati. Na koncu poti pa zagleda Jeza, Žaka ter Stelo, ki debelo gledajo, kako leti. 

»Bežimo!«  

»Ha, ha, ha. So pa res smešni, kadar bežijo. Ha, ha, ha.«  

Pipan je Roso že nestrpno pričakoval. Ko jo je zagledal, je v hišo stekel po piškote in z nasmehom počakal, da je prišla do njega. »Juhu! Prišla si Rosa. O, pa skrinjo tudi imaš. Izvoli piškote. Daj mi še skrinjo.«  

Pipan je vzel ključ in zelo previdno začel odklepati skrinjo. Odklenil jo je in jo malo odprl. Ven je ušel listek, ki ga je Pipan na srečo ujel. Na njem pa je pisalo:  

NUJNO PREBERI! 

Polovico vsebine iz posodice zlij v najbližjo reko, drugo polovico pa popij. 

Tako je tudi storil. Najprej  je del tekočine zlil v reko pred njegovo jamo, nato pa je preostanek popil. Ko jo je pogoltnil, se je zgrudil na tla in začelo je grmeti. Rosa je stekla in po poti pobrala še en listek, na katerem je pisalo:       

Pipan je zaspal za sto let. Nevihta se bo polegla naslednji dan. 

Tako se je Rosa hitro pomirila in vesela stekla domov.  

Zdaj pa se še kar naprej sprašujemo, ali je Pipan spet živ in zdrav ter tiči v svoji jami ali pa še vedno spi tam pod nekim drevesom in ga še nihče ni našel. 

 

AVTORJI: interesna dejavnost ROČNA DELA:

 Sodelujoči učenci (po abecednem vrstne redu): Antončič Vita, Cimperman Špela, Devjak Karina, Germek Ema, Gradišar Neja, Ivanc Trina, Klančar Kristina, Kokelj Urška, Košir Ela, Papež Trina, Pirkovič Nataša, Podlogar Katja, Špehar Neža, Zabukovec Hana, Zabukovec Lucija, Zabukovec Tristan, Zgonc Zoja 

Mentorica: Veronika Lipovec

(Visited 26 times, 1 visits today)
Dostopnost