Potovanje Pipana, Nataša Pirkovič, 5. a

Natečaj: Če bi danes Pipan še živel … Pustimo našo vodo čisto!

POTOVANJE PIPANA

Nekoč je živel divji mož Pipan. Živel je v Zajčji jami in rad je imel čisto naravo. Tako je dan za dnem, noč za nočjo čistil gozdove. Ker pa so ljudje okoli njegovega doma smetili, bi bila jama že zdavnaj popolnoma polna smeti, če je Pipan ne bi čistil.  »Oh, pa ne že spet,« je vzdihoval Pipan in že je imel v rokah vreče iz blata in alg. 

Pipan se je leto dni trudil, da bi ustavil smetenje njegovega doma. Na žalost mu tega ni uspelo. »Oh, zakaj ravno jaz? Zakaj?« Odšel je v svojo jamo ležat in premišljevat, kaj lahko stori. Komaj se je ulegel na kavč, takoj je popolnoma izmučen zaspal.  

Čez nekaj časa ga je zbudil neprijeten vonj. Vstal je in pogledal, da mu niso slučajno zgnile okrasne alge na mizi v jedilnici. Seveda je moral iti skoraj do vhoda, tam pa je bilo vedno zelo svetlo. »Hm, zelo čudno, vedno je bilo ravno tukaj najsvetleje v celi jami. Pogledal bom, kaj se dogaja.«  

Samo žarki svetlobe so prodrli v njegovo jamo. Približal se je vhodu in bolj kot je bil blizu, bolj je smrdelo, zato si je na nos dal posebno ščipalko iz vejic. Ugotovil pa je, da so za to zmešnjavo krivi človeški odpadki. »Fuj! Spet so se ravno tukaj znašli ti grozni odpadki.« Pipana je to zelo razburilo, saj ga je skrbelo za ribe, rečne rake in celo za race. Pa tudi za srnjad in jelenjad, ježe, dihurje in vse druge živali v gozdu, ki pijejo iz potočka v bližini njegovega doma. 

Spomnil se je, kako lahko reši preostalo naravo in upal, da bo to delovalo. Tisto noč ni šel spat. Namesto tega si je skozi vse smeti naredil manjši rov in čakal, da kdo pride. Čakal je in čakal. »Fiju, koliko časa bom moral še čakati, da bom dobil te nemarne ljudi! Luna že sije iz vrha neba!« Takrat so končno prišli ljudje – smetarji. 

Eden izmed njih se je na ves glas smejal: »Ha ha ha, moj načrt deluje. Kmalu bo župan rekel, naj postavimo smetišče, takrat pa bo vedel, kaj mora storiti za naravo, če nas ne bo upošteval, ha ha ha!«  

Pipan ga je takoj zasovražil, zato je na hitro spremenil načrt. Ko so vse smeti iz vasi zmetali naokrog, so se odpravili proti domovom. Pipan jim je sledil in vzel s sabo kažipote za trgovine, smetišča, bolnice in podobno. Med potjo je opazil kažipote, ki so jih verjetno postavili smetarji, da se, ko ponoči delajo, ne izgubijo na poti domov. 

Tako se je Pipan zelo malo trudil in obrnil kažipote v smer, kamor so hodili. Ko so se vsi trije smetarji razkropili, je Pipan sledil tistemu, ki se je smejal svojim odurnim načrtom. Obrnil je še zadnji kažipot in zbežal, kakor hitro je lahko. Prišel je do svoje jame, se splazil noter in se začel smejati. Komaj je čakal, na naslednjo noč.  

Ponoči so se smetarji spet zbrali in sledili kažipotom, spet razmetali smeti in se čudili temu, da ni tako zelo smrdelo kot prejšnjo noč. »Čudno! Res ne smrdi tako kot bi moralo. Ah, samo veter zdaj verjetno bolj piha in se smrad hitro razpiha,« so mislili vsi po vrsti.  

Niso se ravno zanimali za to čudno vprašanje in vse stresli po tleh.  

Zjutraj, ko je glavni smetar stopil ven, pa je videl polno smeti in ugotavljal, zakaj ponoči ni tako smrdelo. Šel je do svojih pajdašev in jim povedal: »Nekdo se je pošalil z nami in to tako, da so včerajšnje smeti pristale na mojem dvorišču.« Pajdaši so se pridružili šefu in medtem ko so razpravljali o smeteh, je šel Pipan mimo hiše, preoblečen v navadnega vaščana. »Moral bom podučiti tegale šefa nekaj o naravi!« si je rekel Pipan in odšel do jame.  

Vzel je vse mogoče stvari in iz vseh smeti zgradil dovolj močen zid, da je stal. V jami je naredil posnetek svojega glasu s kamero nekega starega gospoda in vse pripravil za pozno ponoči. Spet se je zamaskiral v vaščana in šel nazaj v vas. Kar naprej je po ulicah skakal in kar vriskal je od veselja. Šel je v pivnico in vsem, ki so bili notri, je častil tri piva. Komaj je imel dovolj denarja za vsa ta piva. Končno se je vesel in malo preveč opit odpravil domov.  

Spet je šel spat kar sredi dneva, da je potem brez težav prebedel noč. Zelo potrpežljivo je čakal smetarje. Čakal jih je in čakal. Kar na lepem pa zasliši glas smetarjev. Nato jih vidi. Se začne potiti in še malo počaka, da pridejo bližje. Vklopi kamero, ta pa predvaja posnetek: »Pazite se! Bombardirani boste, ker ste razjezili največjega duha narave, Pipana.«  

Nato se Pipan zaleti v zid iz smeti in ga prevrne naravnost na smetarje. Prestrašeni smetarji pa v en glas zakričijo: »Bežimo! Ta gozd je začaran, zacopran, preklet! Hitro, preden umremo!«  

Pipan predvaja še drugi posnetek: »Ne boste umrli, če boste vse smeti, ki ste jih prinesli iz vasi, odnesli nazaj. Sicer vam bo trda predla!«  

Seveda so jo smetarji s polnim naročjem smeti popihali domov po debel zvitek vrečk za smeti.  

Zato ti smetarji, če slučajno še živijo, nikoli več ne mečejo smeti v naravo, ampak jih za spremembo še pobirajo za drugimi. Zato le pazi, da kdaj ne boš vrgel kakega papirčka od bonbonov v travo, kajti prišel bo divji mož Pipan in te vzel v roke. 

Nataša Pirkovič, 5. a 

Mentorica: Nataša Pirkovič

 

(Visited 39 times, 1 visits today)
Dostopnost